Za hladilne sisteme z odprtim krogotokom
Pretočni hladilni sistemi so takšni, da se hladilna voda zajame iz okolice (iz vodotoka ali jezera), se samo enkrat obrne v procesu hlajenja in se vrne nazaj. V prejšnjih časih je bil to na lokacijah, kjer je bilo hladilne vode v zadostnih količinah, najcenejši način hlajenja, kar je vplivalo na njegovo relativno pogostost. Investicijsko je bil nezahteven in ni prihajalo do večjih problemov, če so lastnosti vode bile takšne, da niso nastajale obloge ali usedline.
Danes, ko zakonska regulativa in ekološke takse usmerjajo k zaprtim hladilnim tokokrogom, se pretočni hladilni sistemi gradijo bolj redko. Pogojno so sprejemljivi, če ekološki kriteriji in tehnološke zahteve dopuščajo izvedbo takega načina hlajenja. Pri njih je velik problem, da je potrebno pripravljati celotni pretok vode. Ob uvedbi ekoloških taks je njihova ekonomska upravičenost vprašljiva, ker so obratovalni stroški relativno visoki, zlasti če med hlajenjem prihaja do onesnaževanja hladilne vode.
V hladilnem krogu nastajajo problemi zaradi delcev, ki se nalagajo v instalacijah in napravah, problemi s mikrobiologijo, z oblogami ali s korozijo.
Večje delce lahko odstranimo s pomočjo mehanskih filtrov. Na trgu najdemo različne načine mehanske filtracije, kot so na primer samospiralni filtri z vložki.
Posedanje manjših delcev, katerih odstranjevanje s pomočjo filtracije bi bilo predrago, in nastajanje biofilmov je najbolje preprečiti s konstrukcijskimi rešitvami. To napravimo tako,da odstranimo cone s prenizko hitrostjo toka. Doziranje biocidov v hladilno vodo je absolutno nesprejemljivo. Možna je občasna sanitizacija, vendar to zahteva ustavitev sistema, ki ga hladimo. Probleme s korozijo in z oblogami lahko rešimo z dodajanjem fosfatnih preparatov, vendar je potrebno paziti, da izbrani nivo doziranja ne povzroča negativnih vplivov na okolje.
Za hladilne sisteme z zaprtim krogotokom
Sistemska voda je zgoščena in polna nečistoč, ki v krogotok pridejo preko hladilnih stolpov, kjer je voda v direktnem stiku z okoliškim zrakom. Voda ima pogosto temperaturo med 25 in 50°C. Takšni pogoji so idealni za razvoj alg, glivic in bakterij. Bio-filmi in nakopičene alge zmanjšujejo toplotno izmenjavo in povečujejo upore v instalacijah.
Da bi preprečili te efekte, doziramo biocide. Potrebno je poudariti, da z biocidi ne dosegamo sterilnosti hladilne vode, ampak le kontroliramo biološko rast ter jo ohranjamo znotraj sprejemljivih meja. Obstaja več načinov uporabe biocidov.
Z občasnim, tako imenovanim šok-doziranjem, ukrepamo, ko biološka rast preseže želeno mejo. Preventivno lahko doziramo kemikalije nekajkrat tedensko, ali se za biocid odločimo na osnovi rednih bioloških testov.
S konstantnim doziranjem pri nekajkrat nižji koncentraciji kot pri šok-tretmaju preprečujemo biološki razvoj v sistemski vodi. Od ekonomskega izračuna ali tehnoloških zahtev je odvisno, za katerega od navedenih načinov se bomo odločili.
Pri uporabi sistemskih biocidov pogosto prihaja do pojava odpornosti mikroorganizmov, kar zahteva zamenjavo recepture doziranja.
Drugi in nič manjši problem so delci, ki v sistemsko vodo prihajajo preko hladilnih stolpov. Prah, pelod, listje in druge nečistoče se lahko odlagajo po napravah in instalacijah ter predstavljajo vir nevšečnosti. Razen tega je ta organska snov hrana za mikroorganizme v hladilni vodi. Zaradi tega je dobro v obtok postaviti filter, ki je sposoben iz vode odstranjevati tovrstne nečistoče. Razmerje med obtokom filtrirane vode in osnovnim pretokom je odvisno od količine nečistoč, ki v sistem prihajajo, in od posebnih tehnoloških zahtev. Z obtočnim filtriranjem hladilna voda ni nikoli absolutno čista, vendar je kvaliteta stabilna. Filtracija se izvaja na peščenih filtrih ali na samospiralnih filtrih z vložki. Peščeni filtri v primerjavi s filtri z vložki imajo več prednosti: se dobro izpirajo, iz vode odstranjujejo širok spekter velikosti delcev, imajo sposobnost vezave velike količine nečistoč. Pomanjkljivosti so, da v primeru naprav za velike pretoke potrebujejo veliko prostora, so težki in dražji kot filtri z vložki.
V kolikor je zahtevana absolutna kvaliteta vode, ki jo peljemo do hlajenega procesa, je potrebno filtrirati celotni pretok. V tem primeru so rešitev filtri z vložki ali zamenjava hladilnih stolpov odprtega tipa z zaprtimi.
Za toplotne in vročevodne sisteme
Izgube zaradi netesnosti in servisnih posegov je potrebno nadomestiti z dodajno vodo. Ta mora biti pripravljena tako, da v sistemu ne povzroča nastajanja oblog, usedlin ali korozije.
Za preprečevanje nastajanja oblog in usedlin moramo iz dodajne vode odstraniti snovi, ki bi lahko tvorile obloge, kar lahko izvedemo s pomočjo ionske izmenjave(mehčanja) ali jih s kemično obdelavo ohranjamo v topni obliki.
Mehčanje vode je eden od najpogostejših načinov priprave dodajne vode v srednjih in velikih ogrevalnih sistemih.
Za zaščito sistemskih materialov pred korozijo in oblogami, doziramo v dodajno vodo inhibitorje korozije, stabilizatorje trdote in dispergante oz. multifunkcionalne kemikalije, ki vsebujejo vse potrebne komponente. Le pravilna koncentracija teh snovi v sistemski vodi omogoča učinkovito zaščito sistema. V sistemu s stabilno kvaliteto vode, ob predpostavki, da je tudi kvaliteta dodajne vode dokaj konstantna, je možno dozirati kemikalije proporcionalno pretoku dodajne vode. V ostalih primerih moramo redno kontrolirati nivo inhibitorjev in le-te po potrebi dodajati.
Dinamiko korozije ugotavljamo in ocenjujemo z meritvami izgube te že na korozijskih kuponih. Ti morajo biti vgrajeni v obtok skladno s standardi.
Prvi in največji problem v sistemu je korozija. Da bi je preprečili dodajamo kemične vezalce kisika. Doziranje teh kemikalij v večjih sistemih se običajno vrši po potrebi na osnovi analize grelne vode.
Drugi in nič manjši problem so delci, ki v grelni vodi nastajajo s korozijo. Te nečistoče lahko izločimo z delno ali obtočno filtracijo.
Razmerje med obtokom filtrirane vode in osnovnim pretokom je odvisno od količine nečistoč in od posebnih tehnoloških zahtev. Z obtočnim filtriranjem grelna voda ni nikoli absolutno čista, vendar je kvaliteta stabilna.
Filtracija se izvaja na vrečnih filtrih ali na samospiralnih filtrih z vložki.
Za parne kotle
Pri parnih kotlih je potrebno z napajalno vodo nadomestiti razliko med proizvedeno paro in vrnjenim kondenzatom. Ta voda mora biti pripravljena tako, da v sistemu ne povzroča nastajanja oblog, usedlin ali korozije. Način priprave napajalne vode je odvisen od tipa kotla, delovnih tlakov, količine in kvalitete povratnega kondenzata...
Za preprečevanje nastajanja oblog in usedlin moramo iz napajalne vode odstraniti snovi, ki bi lahko tvorile obloge, kar lahko izvedemo s pomočjo ionske izmenjave (mehčanje ali demineralizacija) ali membranske separacije (reverzna osmoza).
Pri kotlovskih sistemih z delovnim tlakom nad 40 bar in parnimi turbinami, je potrebno napajalno vodo dodatno pripraviti, kar dosežemo s poliranjem demineralizirane vode na mešanem filtru oz. z uporabo elektrodeionizacije (EDI). Tako pripravljena voda ima prevodnost < 0,2 µS/cm.
Za zaščito sistemskih materialov pred korozijo v napajalno vodo doziramo inhibitorje korozije in reguliramo pH. Le pravilna koncentracija teh snovi v sistemski vodi omogoča učinkovito preprečevanje korozije. V sistemu s stabilno kvaliteto vode, ob predpostavki, da je tudi kvaliteta surove vode dokaj konstantna, je možno dozirati inhibitorje proporcionalno pretoku napajalne vode. V ostalih primerih moramo redno kontrolirati nivo inhibitorjev in le-te po potrebi dodajati.
Dinamiko korozije ugotavljamo in ocenjujemo z meritvami izgube teže na korozijskih kuponih. Ti morajo biti vgrajeni v obtok skladno s standardi.
Kemikalije za tretma kotlovske vode običajno vsebujejo še stabilizatorje trdote in dispergatorje. Stabilizatorji trdote so snovi, ki preprečujejo, da bi se eventualna preostala trdota po ionski izmenjavi ali kateri drugi pripravi vode izločala v obliki oblog. Dispergatorji imajo čistilni učinek. Odstranjujejo obloge, ki nastajajo kot posledica lokalnega ali kratkotrajnega presežka topnosti raztopljenih snovi zaradi lokalnega povišanja temperature ali kratkotrajnih napak pri pripravi vode.
Pri manj ših kotlovskih sistemih praviloma doziramo multifunkcionalno kemikalijo, ki vsebuje vse potrebne komponente za zaščito sistema.
Prvi in največji problem v sistemu je korozija.
Na vstopu v napajalni rezervoar napajalno vodo običajno termično odplinimo. Dodatno dodajamo kemične vezalce kisika. V večjih sistemih se doziranje teh kemikalij običajno vrši po potrebi, na osnovi analize napajalne vode. Pri izbiri vezalca kisika je potrebno paziti na namen pare.
Drugi in nič manjši problem je kvaliteta povratnega kondenzata. Da bi znižali stroške napajalne vode skrbimo da je delež povratnega kondenzata čim višji, da je primerne kvalitete in čist.
Za vlažilnike zraka in klima komore
V vlažilnikih zraka in klima komorah se pri obdelavi zraka porablja vodna para. Vodno paro lahko zagotovimo s pomočjo generatorjev pare, s pršenjem ali izhlapevanjem na neki površini, ki je v kontaktu z zrakom, ki ga želimo navlažiti.
Tretma vode za vlažilnike zraka in klima komore je podoben tretmaju vode za nizko tlačne parne kotle. Dodatno je treba zagotoviti doziranje biocidov in odsoljevanje, da ne bi prišlo do problemov zaradi prekomernega zgoščevanja in preseganja topnosti posameznih soli.
Izgube zaradi izhlapevanja in odsoljevanja je potrebno nadomestiti z dodajno vodo. Ta mora biti pripravljena tako, da v sistemu ne povzroča nastajanja oblog, usedlin ali korozije.
Za preprečevanje nastajanja oblog in usedlin moramo iz dodajne vode odstraniti snovi, ki bi lahko tvorile obloge. To izvedemo s pomočjo ionske izmenjave: mehčanja, dekarbonizacije in demineralizacije, ali s pomočjo membranskih separacij (reverzna osmoza).
Za zaščito sistemskih materialov pred korozijo in oblogami, doziramo v dodajno vodo inhibitorje korozije, stabilizatorje trdote in dispergante oz. multifunkcionalne kemikalije, ki vsebujejo vse potrebne komponente. Le pravilna koncentracija teh snovi v sistemski vodi omogoča učinkovito zaščito sistema. V sistemu s stabilno kvaliteto vode, ob predpostavki, da je tudi kvaliteta dodajne vode dokaj konstantna, je možno dozirati kemikalije proporcionalno pretoku dodajne vode. V ostalih primerih moramo redno kontrolirati nivo inhibitorjev in le-te po potrebi dodajati.
Dinamiko korozije ugotavljamo in ocenjujemo z meritvami izgube teže na korozijskih kuponih. Ti morajo biti vgrajeni v obtok skladno s standardi.
Sistemska voda je zgoščena in vsebuje nečistoče, ki v krogotok pridejo preko stika z zrakom. Voda ima pogosto temperaturo okoli 20°C. Takšni pogoji so ugodni za razvoj mikroorganizmov (alg, glivic in bakterij). Bio-filmi in nakopičene alge predstavljajo stalno nevarnost za okužbe.
Za preprečevanje mikrobiološke rasti v sistemsko vodo doziramo biocide. Potrebno je poudariti, da z biocidi ne dosegamo sterilnosti vode, ampak le kontroliramo biološko rast ter jo ohranjamo znotraj sprejemljivih meja. Obstajta dva načina doziranja biocidov, šok doziranje in konstantno doziranje.
Z občasnim, tako imenovanim šok-doziranjem, ukrepamo, ko biološka rast preseže želeno mejo. Preventivno lahko doziramo kemikalije nekajkrat tedensko, ali se za biocid odločimo na osnovi rednih bioloških testov.
S konstantnim doziranjem pri nekajkrat nižji koncentraciji kot pri šok-tretmaju preprečujemo biološki razvoj v sistemski vodi.
Pri uporabi sistemskih biocidov lahko pride do pojava odpornosti mikroorganizmov, kar zahteva zamenjavo recepture doziranja.